Tudi Monika Slemc Klavžar se v predstavljenih slikarskih delih ukvarja z motivom narave. V njenih platnih kot protagonisti nastopajo kamni in skale, ki se v zabrisanih kompozicijah znajdejo pod drobnogledom umetnice. V seriji slik manjšega formata z naslovom UNCUT so v ospredju kamni, ki jih je umetnica v svoj fotografski objektiv ujela na naključnih sprehodih. Na zabrisanih ozadjih lebdijo kot dragi kamni, katerih dragocenost je poudarjena s plastjo svetleče glazure, ki jim daje status poveličanih objektov visoke estetske vrednosti. Raziskovanje motiva krajine nadaljuje tudi v večjih platnih, ki se ponašajo z motivom skale, mestoma poraščene z mahom. Te skromne objekte, elemente narave, ki velikokrat ostanejo neopaženi, je odstranila iz njihovega primarnega okolja in jih povzdignila v objekte lepote in zanimanja. Ker nastopajo kot samostojni slikarski subjekti, ki breztežno lebdijo na platnih, so namreč izvzeti iz svojega okolja in odprti za nove interpretacije. Slemc Klavžar s tem prevprašuje estetska pravila upodabljanja narave v slikarstvu, ter preizkuša njihove meje ko se sprašuje, ali je narava vzor za umetnost, ali umetnost določa, kako razumemo naravo.
Umetnici Teo Kralj in Moniko Slemc Klavžar združuje več kot le navezava na tematiki narave in tehnologije. Umetnici povezuje njun odnos do zunanjega sveta, saj izhajata iz ideje, da naravo skoraj pogosteje doživljamo preko tehnoloških ekranov kot neposredno. Komentirata izgubo stika z naravo in občutke odtujenosti, ki jih povzroča sodobna tehnologija. Obenem ju druži tudi njun pristop do dela, saj plastenje podob in njihovo primarno manipulacijo izvajata v digitalnem okolju, šele nato pa ju prenašata na slikarsko platno. Tako se na več različnih ravneh združuje njun pogled na tehnologijo in naravo, obenem pa njuna sproščenost do slikanja in medija slikarstva na splošno. S plastenjem podob in raziskovanjem odnosa med realno in virtualno okolico vsaka na svoj način komentirata našo obsesijo z digitalno podobo ter odmik od realnega doživljanja. Z vračanjem k slikarski gesti poskušata takšnim podobam vrniti njihovo organskost, čustvenost in večnost, gledalce pa obenem sprašujeta o njihovi lastni drži do narave, njenega dojemanja in upodabljanja.
