Biti slikarka (ali slikar) v današnjem času ni enostavno. Odločnost in pogum petih mladih umetnic, ki se predstavljajo na razstavi – štiri med njimi šele zaključujejo magistrski študij slikarstva na ALUO – s katerima se lotevajo slikarstva, sta vredna vsega občudovanja. Z vso odgovornostjo do medija, ki ga dojemajo kot dovolj verzatilnega, da posrka vase vse dinamične družbene spremembe, ki se dogajajo okoli nas in odprtega, da lahko govori o starem svetu, ki pred našimi očmi razpada, o tehnološkem razvoju, ki nas prehiteva pa tudi o zaupanju v moč družbene preobrazbe, se predano posvečajo ekskluzivistični umetniški praksi.
Slikarstvo je zanje medij, ki lahko izpolnjuje kompleksne naloge celo bolje od drugih. Vanj je vpisana častitljiva zgodovina tega medija, materialnost nanosa barve s čopičem na podlago se zdi nadčasovna. Hkrati pa snovna, čutno nazorna površina slike ni izključujoča, da ne bi mogla sprejemati vpisov nove digitalno medializirane eksistence. Prezenca slikarske umetnine je danes postala hibrid optičnega in haptičnega.
Monika Slemc nas s fragmenti brezkončnih pokrajin vabi na pot s pogledom med različnimi slikovnimi plani, ki pa ga ne zaustavlja na definitivni podobi. Če je renesančna centralna perspektiva usmerjala pogled v eno točko, modernistična slika pa ga je razpršila, se tokrat pogled prepušča zapeljevanju anamorfičnih oblik, ki krajinsko sliko prikazujejo kot nestabilno resničnost.
Procesualnost dela je pri Anastaziji Pirnat v prejšnjih delih pomenila reverzibilen proces nalaganjain odstranjevanja barve. Binarnost je bila namenjena ustvarjanju vmesnih, izpraznjenih prostorov, ki so jih zdaj začeli zapolnjevati mikroprizori likovno natančno razdelanih in razločujočih sestruktur. Slika je kompleksen kompozit enot.
Maša Knapič sliko podvrže procesu drobljenja. Pred našimi očmi se odvija dinamičen proces, ko se iz drobnih risarskih sledi, prosojnih barvnih nanosov in trakastih prepletov razgrajuje in sestavlja podoba. Ambivalenca, v kateri pušča gledalca, opozarja na necelostnost našega analognega telesa, ujetega v digitalnem svetu.
%2C%202022%2C%20100%20x%2070%20cm%2C%20akril%20na%20platno.jpg)
Pri Tei Kralj je pomembna procesualnost slikanja. Plastenje barve je namenjeno ustvarjanju haptičnih struktur z metaforičnimi pomeni, ne le v smislu simbolnih oblik temveč tudi poustvarjanja procesov, po katerih deluje človeški spomin in se odpira asociativnemu psihoanalitičnemu branju. Težnja po nalaganju barvnih plasti je hkrati tudi proces, ki razkriva bistvo slike v njeni globinskosti, v razpokah in špranjah, ki nastajajo »organsko« v procesu slikanja z roko.
Valentina Agostini Pregelj med vsemi avtoricami najbolj izrazito prepušča slikarski prostornjegovim avtonomnim značilnostim, viskoznosti barve, izraznosti poteze, barvni harmoniji, jedrni kompoziciji in simetriji. Sestavlja skladne slikarske celote, ki v sliko vračajo čutno napetost in poudarjajo moč barvne svetlobe.
.jpg)
