Heading

Monika Slemc (1994) je leta 2013 pričela s študijem na oddelku za slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Dodiplomski študij je pod mentorstvom prof. Zmaga Lenárdića zaključila leta 2017, nato pa nadaljevala s podiplomskim študijem na istem oddelku. Leta 2021 ga je zaključila pod mentorstvom prof. mag. Žige Kariža in doc. dr. Petje Grafenauer. Trenutno deluje kot slikarka in učiteljica na OŠ Domžale, je soustanoviteljica kolektiva Outline in predsednica Društva likovnikov Cerklje, kjer tudi poučuje. Redno sodeluje z arhitekturnim birojem Ideas. Za svoje študijske dosežke je prejela več nagrad, med drugimi priznanje ALUO za izjemne študijske dosežke v študijskem letu 2014/2015 pri predmetu slikarstvo in nagrado Akademije za likovno umetnost za širok spekter dosežkov znotraj sodobnega krajinskega slikarstva, za delo izven študija pa leta 2020 častno priznanje Ex-Tempore Piran.

Svoja dela je razstavljala na samostojnih razstavah Mala particija (2018) in Zaprti atelje (2020) v Dobri Vagi v Ljubljani, ter razstavi Podrejanja (2019) v galeriji Meduza v Kopru. Od leta 2017 do danes je sodelovala tudi na več kot 20 skupinskih razstavah v Galeriji Zala, Equrni, Alkatrazu, Škucu, Dobri Vagi in Galeriji Ravnikar v Ljubljani, ter v Kranju, Mariboru, Portorožu, Zagrebu in na Dunaju. Aktivna je tudi na polju ilustracije, med drugim je ilustrirala pesniško zbirko Mavrice Megle avtorja Egona Renerja iz leta 2017. Njeno najnovejše umetniško sodelovanje je v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, režiserke Tijane Zinajić, kjer je sodelovala kot slikarka v filmu uporabljenih in razstavljenih likovnih del.Osrednje področje njenega umetniškega ustvarjanja in zanimanja je slikarstvo. V svoji likovni praksi skozi motiv krajine raziskuje odnos med človekom in naravo v tehnološko hitro razvijajoči se sodobni družbi. Z distorzijo ustvarja iluzijo popačenih imaginarnih krajin, pri čemer se meja med realnim in fiktivnim zabriše. Naslikane pokrajine gledalcu nikoli ne ponujajo jasnega pogleda na to, kaj krajina sploh je, temveč prek svoje izmuzljive podobe predstavljajo svet, ki se pred našimi očmi stalno spreminja in kdaj celo izgublja.